Povečaj velikost pisave Zmanjšaj velikost pisave  Natisni stran 
Prva stran / Dogaja se / Aconcagua ali po naše Veliki kamni

Aconcagua ali po naše Veliki kamni

8. 3. 2010 | Južna Amerika | Peter Jeromel

Aconcagua tokrat nekoliko drugače kot ponavadi

Kot vedno smo se tudi tokrat polni pričakovanja in novih doživetij odpravili v Čile in dalje v Argentino, z namenom povzpeti se na najvišjo goro obeh Amerik, Aconcaguo. Vrh, visok 6956 m, po nekaterih podatkih celo 6962 m, predstavlja za slehernega gornika poseben izziv in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Boris, Bogdan, Emil, Dejan in Vinko so vsak s svojimi očmi gledali proti vrhu in delali načrte, kako ga bodo osvojili.

Zame osebno pa je bila ta odprava nekaj posebnega, saj je bila ena prvih vodniških odprav v tako visoke hribe in nabiranje izkušenj za vodenje v takšnem okolju.

 

Pot nas je vodila z Brnika, prek več svetovnih letališč do Santiaga v Čilu in dalje proti Mendozi v Argentini, kje smo se spoznali s še dvema gorskima vodnikoma iz Peruja, ki sta tudi sodelovala pri naši odpravi, ter uredili vsa potrebna dovoljenja za pristop na vrh.

Med avtobusnim prevozom prek 3209m visokega prelaza na meji med Čilom in Argentino smo prvič ugledali naš hrib.

Po vseh opravljenih obveznostih, nakupu hrane in dodatne opreme, pakiranju opreme za transport proti bazi, smo se odpravili do Los Penitentes, kjer smo še istega večera opravili prvo aklimatizacijsko turo.

Naslednji dan se je začelo zares. Transportne vreče smo oddali vodnikom mul, da nam jih dostavijo v bazni tabor Plaza de Mulas, kot je ustaljena praksa, sami pa smo se odpeljali do vstopa v nacionalni park, se pokazali paznikom z vsemi dovoljenji, ti pa so nas oskrbeli z vrečami za smeti in pa tudi s tistimi, v katere je potrebno opravljati veliko potrebo. V parku se v glavni sezoni nahaja ogromno ljudi in če bi vsak opravljal potrebo za svojo skalo, bi kmalu nastalo ogromno smetišče. Podnebje je puščavsko, tako da se odpadki ne razkrojijo, ampak zelo dolgo časa ostanejo v enakem stanju.

Ta večer smo prispeli v tabor Confluencia na 3350m, ki je vmesna postaja pri pohodu do baznega tabora.

Za naslednji dan smo imeli v načrtu aklimatizacijsko turo do Francoske baze pod južno steno Aconcague in jo tudi izvedli.

Pohod do baznega tabora Plaza de Mulas na višini 4300m je dolg in naporen in nam je vzel skoraj cel dan. Ponavadi sledi dan počitka, le tega pa smo izkoristili za obisk zdravnika, ki je obvezen. Tam vsakemu izmerijo pritisk, količino kisika v krvi in povprašajo po splošnem počutju.

Nadaljevanje aklimatizacije na vrhu Cerro Bonette, visokem 5004m, je bilo za enega gosta že višinski rekord, počutje in vzdušje pa odlično.

Sledila sta dva dni počitka v baznem taboru in pakiranje za vzpon proti višinskemu taboru Nido de Condores ali po naše Kondorjevo gnezdo na višini 5570m.

Na taboru so bili gostje malo utrujeni od vzpona z vso osebno opremo, na splošno pa je bilo počutje dobro, zato smo se naslednji dan povzpeli do višine 5850m in se vrnili do tabora. Dan kasneje je bil predviden za počitek pred odločilnim dnevom vzpona na vrh. Žal se je moral ta dan v spremstvu vodnika en gost vrniti v bazni tabor zaradi zdravstvenih težav.

Že ponoči se je začel močan veter, vendar smo bili kljub temu motivirani in odločeni, da  poskusimo proti vrhu. Vstajanje ob 2.30, segrevanje vode za čaj in zgodnji zajtrk ter odhod. Počutje dobro, veter ni bil premočan, mraz pa je grizel v prste. Povzpeli smo se mimo tabora Berlin  na višini 5900m, ki lahko tudi predstavlja izhodišče za vrh.  Nekje na višini 6000m se je pričelo daniti, s tem pa se je krepil tudi veter. Na višini 6250m smo se odločili počakati sončni vzhod, ki bi nas vsaj malo ogrel pred hudim mrazom. Pojavljale so se že določene težave zaradi mraza in utrujenosti.

Vremenska napoved za ta dan je bila sicer ugodna, kar je kazalo tudi veliko število ljudi, ki so se vzpenjali proti vrhu, vendar v trenutni situaciji nismo mogli nadaljevati vzpona, veter in mraz sta bila namreč prehuda nasprotnika. Kakor ostali, smo tudi mi morali sprejeti težko odločitev za sestop.

Ker je bila napoved tudi za prihodnje dni močan veter, smo popoldan pospravili tabor in sestopili v bazni tabor. Za ponovni poskus proti vrhu nam je zmanjkovalo časa, zato smo naslednji dan zapustili bazni tabor in odkorakali v dolino z grenkim priokusom v ustih.

V Mendozi smo si privoščili še nekaj klasičnih argentinskih specialitet: goveje meso na tisoč in en način, rafting na reki Mendozi, obisk vinskih kleti z degustacijami odličnih vin, ogled tradicionalnega argentinskega tanga, koncerti in ogled izbora vinske kraljice.

Miren zaključek potovanja nam je žal pokvaril katastrofalen potres v Čilu. Potrebnih je bilo kar nekaj telefonskih klicev in truda, da so gostje srečno in ob pravem času prispeli k svojim domačim.

 

2017_Movement

Rezervacija

Prijava na e-novice

Pošlji prijatelju

 

Lifetrek

 

Pošlji prijatelju






Polja, označena z zvezdico (*), so obvezna.

Zapri zapri

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se