Povečaj velikost pisave Zmanjšaj velikost pisave  Natisni stran 
Prva stran / Dogaja se / KORZIKA - ko prideš domov utrujen, a še kako spočit

KORZIKA - ko prideš domov utrujen, a še kako spočit

19. 7. 2011 | Korzika | Matevž Vučer

Za nami je avantura na Korziki. Nekako smo si bili vsi enotni, da je 9 dni za ta čudovit otok malo. Premalo. A vendar smo videli in doživeli ogromno. Pa pojdimo lepo po vrsti...

V petek zvečer smo se vsi našpičeni in polni pričakovanj (približno tako polni, kot je bil naš kombi :) ) podali 9-dnevni avanturi naproti. Seveda je vožnja do Livorna, pričakovanjem primerno, minila bliskovito hitro in že smo vdihnili zrak, prepojen z vonjem po morju. KORZIKA, PRIHAJAMO! :)

Prvi dan smo se podali v dolino Restonica. Bilo je vroče in soparno, tako da je bila osvežitev v kristalno čistih tolmunih rečice pod kampom kot naročena. Popoldan, ko je sonce nekoliko omililo svojo moč, smo se odpravili v plezališče na začetku doline (prevod bi se glasil v del »Prva šola« - sektor Luna). Spoznavali smo se z granitom in bili navdušeni nad kompaktnostjo te kamnine in nad tem, kako dobro držijo plezalniki.

Naslednji dan smo se po ozki in na čase kar vratolomni cestici zapeljali v zatrep doline. Restonica slovi kot ena najlepših dolin na otoku, zato je tu še posebej strog režim, kjer imajo urejeno in plačljivo parkiranje, a kakšno kampiranje ali taborjenje je tu strogo prepovedano in obiskovalci so ves čas pod budnim očesom naravovarstvenikov. Od konca ceste smo se odpravili do ledeniških jezerc Lac de Melo in Lac de Capitello. Sicer Korzika slovi tudi po ogromnem številu gorskih jezerc in je po številu le teh takoj za Alpami. Spremljalo nas je sonce in na srečo je ta dan kar pihalo, tako da vročina ni bila prehuda. Do spodnjega jezera Lac de Melo, ki leži na višini 1710m, vodi krožna pot, mi smo za vzpon izbrali strmejšo, ki je mestoma celo opremljena z nekaj verigami in lestvami, a izpostavljenost in tehnična zahtevnost je daleč od tiste na plezalnih poteh, kot jih poznamo pri nas. Ekipa je bila iz pravega testa in brez obotavljanja smo se odpravili naprej do višje ležečega Lac de Capitello (na višini 1930m), ki je s strmimi stenami, ki se dvigajo direktno iz vode pravo nasprotje nižje ležečega soseda. Ob vrnitvi v avto seveda še obvezna osvežitev v potoku, sledil je ogled Cort in nato vožnja do Solenzare.

Sledila sta dva dneva kanjoninga. Prvi, Purcaraccia, nas je takoj navdušil. Sistem toboganov, skokov in spustov po vrvi je poskrbel za prijetno mero adrenalina v kombinaciji z navdušenjem nad lepoto in čistočo tega potoka. Po dobrih treh urah v kanjonu (ki so sicer minile kot bi mignil) se je še kako prileglo umirjeno popoldne na plaži Solenzare, ki smo ga izdatno obogatili z žarom. Tudi naslednji dan nismo skrivali navdušenja nad kanjonom Polischellu, ki pa je krajši, a toliko bolj jedrnat. Veliko skokov in toboganov je bil pravi recept za lep dan, ki smo ga sklenili s 1,5 urnim sprehodom do 60 metrov visokega slapu Cascade de Piscia di Ghjaddu ter malo kasneje še z ogledom prijetnega mesteca Porto Vecchio. Bili smo že povsem na jugu in seveda ogled paradnega konja Korzike, Bonifacia, ni izostal. Ker smo bili tako blizu južnega rta, smo se odpravili še na plažo Capo Pertusato, ki nas je navdušila s svojimi prav posebnimi oblikami. Kopanju na najjužnejši točki otoka je sledila vožnja mimo Sarten do Propriana. To je bilo izhodišče za še tretji kanjoning v kanjonu Baracci, ki se je po prijetnem začetku izkazal za nekoliko zahtevnejšega in precej dolgega, a ponovno se je izkazalo, da je bila ekipa prava in smo ga premagali brez večjih težav.

Počasi se je naš potep po Korziki bližal h koncu in ponovno je bil čas za plezanje. Tokrat smo si izbrali steno nad plažo v Portu, ki je sicer v območju, ki je uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine. Vročino je prijetno omilil veter z morja, seveda pa je bila voda na dosegu parih korakov, zato je bilo to popoldne idealna kombinacija plezanja in osvežitve v morju. Zadnji celi dan je bil umirjen, temu primerni smo bili tudi mi… Privoščili smo si osvežitev v reki Fango – slikovita rečica, polna kristalno čistih tolmunov, voda pa nenavadno topla (ko pa smo iz Slovenije navajeni ledeno mrzlih gorskih rek tudi poleti). Zvečer smo se odeli v »večerno toaleto« in se odpravili v Calvi. Poleg ogleda tega slikovitega mesta trdnjave še priložnost za nakupe in pa seveda pravo korziško večerjo… Njami!

Nedelja zjutraj in čas za povratek proti Sloveniji. Pred vkrcanjem na trajekt še ogled Bastie, ki je bila to jutro še posebej živahna, tržnice na vsakem koraku in prav prijetno doživetje, ko smo ob kavici v eni izmed lokalnih kavarnic opazovali utrip mesta, uživali še zadnje trenutke na Korziki ter podoživljali preteklih 8 dni…

Ko potegnemo črto, lahko mirne vesti rečemo, da je Korzika zagotovo eden izmed naj otokov, vsaj Mediterana, če ne na sploh. Morje in hribi z roko v roki, poletni vročini se lahko umaknemo v globoke kanjone in se osvežimo v prelepih potokih, ko smo utrujeni, imamo za poležavanje na izbiro nešteto čudovitih plaž, spočiti lahko pohajkujemo po enkratni gorati pokrajini, če smo za kulturo, obiščemo katero izmed številnih starih mestec ali antičnih arheoloških najdišč. Tudi za športnike se najde – kolesarji, plezalci, alpinisti, pohodniki, gorniki… Za vsakogar se najde nekaj.

Torej, Korzika: »A place to go!«

2017_Movement

Rezervacija

Prijava na e-novice

Pošlji prijatelju

 

Lifetrek

 

Pošlji prijatelju






Polja, označena z zvezdico (*), so obvezna.

Zapri zapri

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se