Povečaj velikost pisave Zmanjšaj velikost pisave  Natisni stran 
Prva stran / Dogaja se / Vertigo Oetztalske Alpe

Vertigo Oetztalske Alpe

7. 4. 2011 | Oetztalske Alpe | Peter Jeromel

Čudovit teden v Kraljestvu Oetzija

Potepanje po    OTZTALSKIH ALPAH  od 01.04—05.04 2011

 

Prisotni: Jana,Vida,Tomo,Danilo,Roman in vodnik Peter

Ni  bila prvo aprilska šala, ampak smo se zares odpeljali po hitrih cestah čez Avstrijo do majhne idilične vasice Vent v bližini Soldna. Druščina treh mladcev in dveh zagnanih babic se je zapodila za vodnikom  Petrom , ki nas je že na prvih strminah  ocenil in sigurno v mislih naredil načrt. Mi pa smo uživali ob pogledih na zasnežene vrhove in ugibali,kam vse nas bodo zapeljale špure. Po dobrih treh urah zmerne hoje smo se predali prijaznosti Martin Busch hutte na višini 2501m. Se udobno namestili,na karti pregledali teren,ki nas čaka naslednji dan. Niti sanjalo pa se nam ni,da bodo rdeče črte na Petrovem zemljevidu v resnici prehojene.

Zjutraj smo se z malo nervoze spustili od koče približno sto v/ metrov navzdol. Naš cilj je bil Hintere  Schwarze 3628m.Ampak brez zapletov ni šlo. Naš štajerc Danilo je hotel na pot kar brez »psov«,ki so ostali  v »schi raumu«.Peter in Roman sta se zapodila nazaj proti koči,mi pa smo  na prvi strmini zarisali nekaj zavojev. Vzpon po ledeniku Marzellferner je potekal enakomerno navzgor. Vodnik  nas je v zgornjem delu ledenika  navezal,kar nam je zadalo dodatno koncentracijo pri hoji. Tako smo prisopihali čisto pod vrh,kjer se je že nabrala pisana druščina. Od tu pa smo se peš odpravili po grebenu do križa na vrhu,kjer je bilo prostora le za nekaj stopal. Občutki so bili nepopisni..Smučanje navzdol je prehitro minilo. Navdušeni, vriskajoč smo se ustavili v moreni pod kočo  »MB«.Lakota,žeja  in dobre dišave so nas zvabile na sončno teraso. Sklepala so se prijateljstva. Mednarodna  druščina je utihnila pozno zvečer.

Jutranji ritem v koči se začne zgodaj. Tudi nas požene kmalu na sneg. Naš cilj drugi dan je pobočje Similauna 3606m.Spet se poganjamo po dolini med vrhovi navzgor. Ugotovimo,da je ledenik lepo zalit , zato  ni potrebna naveza. Po strmem vzponu na ramo Similauna, smo se obrnili proti vrhu. Od tu pa je bila potrebna še kakšna ura hoje,da smo se lahko na vrhu srečni objeli,seveda brez smučk. Le Tomo in Roman sta si štart zamislila malo višje.Dan je bil spet čudovit,zato smo uživali v lepih razgledih in novih izzivih.Smučarija,ki nas je čakala,nas je tako razvnela,da je vsa širina za nekatere postala preozka In tako je naneslo,da so se špure nenačrtno tesno prekrižale.

Spustili smo se do koče SImilaun. Po kratkem predahu nas je Peter spodbujal proti sedlu Hauslab,kjer so našli OTZIJA 3279m. Malo pod vrhom so postavili kamnito znamenje. Res se tukaj počutiš nekam veličastno .S ponosom smo  ošinili osvojene vrhove in prehojeno pot.

Iz sedla smo odsmučali na italiansko stran proti koči Bella Vista 2842m nad dolino Valsenales. Sprostitev v sauni in ohlajanje v džakuziju v objemu gora,ti da novo energijo in občutek nepopisnega ugodja. Koprenasti oblaki nad vrhovi so napovedovali poslabšanje vremena. Zjutraj smo se odločili za zgodnejši odhod. Trd vzpon po smučišču na sedlo Hintereisferner 3163m je kar hitro minil. Spust na  ledenik Hintereiferner 2800m nam je ponudil pršičasto uživancijo. Oblaki so hitro napredovali čez vrhove,zato je bila odločitev,da začrtan Wei skogel zamenjamo za bližnji Langtaufererspitze,pravilna. Nezadržno nas je objela  megla,vendar se nismo dali,vseeno smo se vzpeli na vrh in v koloni  tipajoče odsmučali navzdol z mislijo v srcu:«Oh, da nismo bili hitrejši!«  Sneženje , veter in megla so nas spremljali pri vzponu nazaj na sedlo Hintereisferner 3163m, od koder  je bilo  smučanje  po smučišču kar sproščujoče. Tuljenje vetra okoli koče ponoči  ni ponehalo vse do jutra.

Zjutraj smo se po široki ledeniški dolini po novo zapadlem snegu,spustili  navzdol proti Ventu. Smuka se je končala nekje na višini  2500m. Od tu pa je bilo potrebno pešačiti kar nekaj kilometrov. Vendar nas je čudovita narava prevzela s svojo barvitostjo,tako da nas je moral Peter kar nekajkrat opomniti,da čas teče in da se moramo premakniti naprej. Na prvih planinah malo nižje,pa smo lahko spet po zasneženi poti odsmučali vse do Venta. V soncu in polni doživetij, smo z zadovoljstvom  zaključili našo avanturo v kraljestvu OTZIJA.

 PS:  Navdušenci belih strmin in mehkega pršiča: Tura je res kraljevska,zato jo toplo priporočamo v celoti.

 

 

2017_Movement

Rezervacija

Prijava na e-novice

Pošlji prijatelju

 

Lifetrek

 

Pošlji prijatelju






Polja, označena z zvezdico (*), so obvezna.

Zapri zapri

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se